Država in inovativno okolje

V zadnjem času je precej govora o podpori inovativnem okolju, država se pohvali s subvencijami in nepovratnimi sredstvi, ki jih vlaga v inovativno okolje in razvojne programe v podjetjih in roko na srce - RES se je Slovenija premaknila v to smer. JAPTI alias Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije vsakih par mesecev razpošlje naokoli tudi ducat raznoraznih inovativnih in EKO spodbujajočih razpisov, tu je portal http://www.imamidejo.si/ in slovenski Forum inovacij na naslovu http://www.foruminovacij.si/, potem je tu še kar nekaj privatnih združenj in seveda poslovni angeli, ki imajo vsi odprta vrata za razvojne in inovativne ideje.
Vendar kljub vsemu to ne bo zadostovalo, da bi se Slovenija prebila više proti vrhu inovativno in razvojno usmerjenih držav, kajti suma sumarum je kvota sredstev, ki so na razpolago v Sloveniji, pač primerna velikosti naše države in procent ali dva več ali manj podpore nas ne more lansirati v višjo orbito. Za kaj takšnega bi potrebovali inovativen pristop do podpore inovacijam.

Večna problematika podpore inovacijam in razvoju je, da bo vsak količkaj pameten posameznik ali ustanova, ki ima denar, investirala le v ideje, ki so že tik pred produkcijsko fazo. Vsakdo, ki je uspel priti do bogastva, dobro ve, da je investicija v ideje na samem začetku ZELO rizična, zato praktično nobena od uveljavljenih metod financiranja ne pride v poštev, če imamo le idejo in voljo. Zato bo večina idej, verjetno tudi tistih vrhunsko odličnih, propadla, če inovator ali izumitelj nima lastnih sredstev, da bi idejo popeljal do faze pred produkcijo.

1. Najprej je IDEJA, ki jo razvijamo ob debati, na papirju in računalniku.
2. Sledi faza NAČRTOVANJA, ki je lahko tudi zelo zahtevna, če gre za tehnično zahteven projekt. To je prva prepreka potencialnim izumiteljem, saj sami dostikrat niso vešči oz. nimajo znanja in sredstev, da bi izdelali kvalitetne načrte, poslovne in finančne načrte.
3. Tretja faza je MODELNA faza, kjer se ideja razvije do alfa-izdelka, pa naj bo to samo programiranje ali pa izdelava mehanskih naprav, je to zopet ena velikih ovir za male izumitelje, ki ponavadi komaj shajajo iz meseca v mesec, za izdelavo pa nimajo sredstev.
4. Šele tu pride v poštev faza INVESTICIJ in pobiranja sredstev na razpisih.

Posamezne faze sem si sicer sam zamislil, vendar so na splošno relevantne. Podjetja, ki imajo cele razvojne sektorje, se s problemi posameznih faz spopadajo interno, lahko porazdelijo sredstva in dajo začetno inercijo inovativni struji v podjetju. Tu pa lahko glede na obseg projekta zarišemo neko mehko ločilno črto, pod katero so ideje in projekti, ki nimajo dovolj notranje energije za preboj v fazo realizacije. Smatram, da bi država lahko ustvarila pogoje, kjer bi več takšnih idej lahko lansirali višje in se s tem prebili med vodilne sile razvoja. Ampak kako?
Well... naj malo razdelam situacijo.

Plan inovativnega preboja z državno pomočjo

Naj se fiktivno postavim v državni zbor oziroma nekam dovolj visoko, da bi lahko počil par zaušnic nekaterim odločitvam posameznih ministrstev in dal v kot sedet par prebivalcev Šubičeve 4. In bi nadaljeval:

Razdelal bi strategijo, kako pomagati inovativnim in razvojnim idejam. Pomoč ni samo finančna in tudi ni bistvo v svetovanju ali samopromociji. OGROMNO potisne moči je v obrobnih dejavnostih, ki jih posamezna podjetja in posamezniki ne premorejo:

• PREDSTAVITVE v vseh oblikah, od spletnih strani, tiskanega materiala, oglaševanja, pa do izdelave promocijskega video in tiskanega materiala, same zasnove v smislu visoke promocijske učinkovitosti in tako dalje. Javna uprava in neprofitni državni sektor zagotovo premore cel kup ljudi, veščih tudi na omenjenih področjih, ki opravljajo neko rutinsko delo in njihovi potenciali niso niti približno izkoriščeni.
• Izdelava NAČRTOV, inženiring, CAD in programska podpora, vse to pomeni ogromno za vse projekte tehničnega tipa. Zagotovo se v javnem sektorju najde tudi poštena ekipa z znanji in izkušnjami na tem področju.
• BIROKRACIJA v vseh pogledih je ravno tako trn v peti vsem podjetnikom, sploh pa tistim bolj inovativno usmerjenim. Prepričan sem, da bi država naredila 100-krat več koristi, če bi namesto odpuščanja, nekaj 100 ali 1000 zaposlenih iz javnega sektorja zaposlila z urejanjem birokracije in pripravo dokumentacije za projekte inovativnega in razvojnega značaja.

Moja ideja bi bila, da bi država ponujala brezplačno delovno silo za vsa našteta in podobna področja za vse inovativne in razvojne projekte, ki si jih zamislijo posamezniki. Na nivoju občin oz. upravnih enot, bi lahko pozvali javne uslužbence k sodelovanju v, recimo jim, mikro enoti za podporo inovativnim in razvojnim projektom. Državne uslužbence bi lahko z javnim pozivom premestili na (enako plačano) delovno mesto v tej mikro enoti, ki bi pa za razliko od običajnega monotonega dela ponujala dinamično, inovativno delo in možnost zaposlitve v bodočem podjetju, kateremu bi posamezna skupina uslužbencev pomagala prebiti se med zvezde. Ljudje ne "trzajo" samo na denar; spomnimo se AmWay-a in podporne mreže Network 21, pa tudi vojska, policija in nenazadnje naravna organiziranost šolarjev - vsi ti sistemi nagrajujejo s titulami, nazivi, označbami, ki so zagotovo eno zelo močno stimulativno orodje.

S pomočjo teh mikro enot za podporo inovativnosti bi, recimo, podjetnik ali posameznik, ki ima odlično idejo, lahko s pomočjo brezplačne delovne sile kaj kmalu lahko naredil odlično video predstavitev z računalniško animacijo in PowerPoint prezentacijami, imel bi pripravljene načrte in tehnične risbe za proizvodnjo, imel bi brezplačnega državnega odvetnika in svetovalce, državna TV in radio pa bi vsak dan predstavila po eno inovativno idejo - vse to brezplačno. Svetovalci, ki bi pomagali brezplačno ustvariti projekt, bi bili seveda prvi kandidati, da se zaposlijo v podjetju, ki bi ta izdelek tržilo.

Tako bi lahko pospešeno kovali nove in nove inovacije, razvoj bi se potencirano pospeševal in profitirala bi cela država. Jasna stvar, da je tole le grob osnutek ideje, vendar sem prepričan, da bi na tak način lahko v par letih postali svetovna senzacija po inovativnosti in razvoju.

Pozitivni učinki mikro podpornih enot za inovacije

Kumulativni učinek takšne globalne usmeritve države bi bil ogromen:

• Spodbudili bi migracijo kadrov znotraj javnega sektorja na najbolj primerna delovna mesta, kar bi vsaj moralno prineslo veter upanja in pomirilo strasti v trenutni krizi.
• V javnem sektorju bi sčasoma ostali le tisti, ki se tam najdejo in jim delo ustreza, medtem ko bi vsi potencialni razvojniki in takšni, katerih razmišljanje je bližje profitnem sektorju, lahko hitro našli svojo pot v gospodarstvo in s tem razbremenili javni sektor in državni proračun.
• V letu ali dveh, kolikor bi država potrebovala za organizacijo mikro podpornih enot za inovacije, bi se sprostil pritisk na javni sektor tudi s strani sindikatov, ki bi v takšni organizaciji videli dolgoročno korist in ne bi več vztrajali na instant kratkoročnih idejah.
• Podporne enote za inovacije, če jih tako imenujemo, bi - če bi bile uspešne - lahko svoje storitve začele tržiti tudi zunaj meja in obstaja možnost, da bi javni sektor tako postal vodilna sila na področju inovacij in razvoja tudi zunaj države.
• Najlepša pri vsem tem pa je, da takšna reorganizacija ne rabi nobenega finančnega vložka, ponuja pa rešitev čez časovno ograjo enega mandata na volitvah.

Slovenska apatija do inovacij

Že od nekdaj sem se ukvarjal z raznoraznimi inovacijami in inovativnimi posegi v tehniko ter se prebil in še večkrat (neuspešno) skušal prebiti skozi začetne faze do produkcije. Pri tem sem za pomoč in podporo naprošal različna podjetja, ponavadi za vzorčne kose materiala ali za intelektualno pomoč. Izredno zanimiv oz. bolje rečeno, ogaben, je bil odziv slovenskih podjetij, če omenim samo dva projekta:

Projekt sistema za sledenje ukradenim vozilom, leto 1992:

• Poslal poizvedovanje 14 podjetjem doma in 10 v tujini
• Odzvala so se VSA podjetja iz tujine in 1 podjetje iz Slovenije 

Projekt raziskave teorije prehoda energij med dimenzijami prostora-časa, leto 2012:

• Poslano poizvedovanje čez 20 podjetjem v Sloveniji in 4 podjetjem v tujino
• Odzvala so se VSA podjetja iz tujine, prejel sem brezplačne vzorce željenega materiala, od slovenskih podjetij pa niti odgovora nisem dobil.

Nej poudarim, da sem vsa podjetja kontaktiral na info@ mail, vsem sem poslal isto (kratko) uvodno sporočilo, spremenil sem le želeni kos materiala, ki ga želim testirati. Vrednosti teh kosov so bile nizke, nekaj 10 EUR.

Na primer, odgovore sem dobil od dr. Stephena Hawkinga, milijarderja Warrena Buffett-a, iz japonske univerze se mi je oglasil eden vodilnih raziskovalcev in na poti v eno od držav bivše Jugoslavije sva se v Ljubljani dobila z znanstvenikom iz CERN-a, ki dela na raziskavi energije fluidov. Na temo sodelovanja mi je odgovoril tudi Joc Pečečnik, medtem ko tiste, ki mi niso odgovorili, bi pa lahko našteval še kakšno uro. Na splošno so mi vse velike TUJE korporacije vedno odgovorile, bodisi pozitivno ali negativno in obrazložile  svoje stališče, nekatere so me pozvale k sodelovanju. In na splošno so me slovenska podjetja odpravila na hitro, v 95% primerov brez odgovora; prejel sem par odgovorov na temo sodelovanja, vse negativno.

Očitno je inovativni duh naseljen le v majhnem odstotku podjetnikov na slovenskih tleh. Zdi se mi, da večina vodstev v podjetjih razmišlja preveč ozko in so usmerjeni le v reševanje trenutnih problemov, kar konec koncev privede do stečajev 30, 50 in več let starih podjetij, kjer so proizvodne dvorane polne ravno toliko starih strojev, program, ki ga ponujajo, pa je že desetletja isti.

Premnogo vodilnih in vodstvenih delavcev, na čelu z managerji, ima do inovativnosti tudi precej zgrešen odnos. Inovacija pomeni spremembo, sprememba pomeni strošek, stroškov si ne smemo privoščiti. Seveda ni vse ravno obratno, ampak je tista uspešna resnica nekje vmes. Kot pri bencinskem motorju, kjer svečke vžigajo zmes bencina in zraka - če bo iskra preskočila prehitro ali prepozno, motor ne bo deloval. Zaiskriti se mora ravno v pravem trenutku in to je vsa poanta ter razlika med uspešnim in neuspešnim.